Čeprav Rosmarie Žitnik pravi, da se je marsikdo nasmehnil, ko je na ogrado kokošnjaka napisala, da tukaj živijo srečne kokoši, vztraja na svoji poti. Podpirata jo mož Robert in sin Blaž, dijak Biotehniške šole na Ptuju, po novem Šole za ekonomijo, turizem in kmetijstvo. In prav te dejavnosti se na Kmetiji Žitnikovih tesno prepletajo, zato bo Blažu, če bo nekoč nasledil mamo in očeta, tovrstno znanje prišlo nadvse prav.
Kmetija je v osnovi sicer poljedelska, Žitnikovi primarno gojijo piro, ob njej še buče, koruzo, ječmen, ajdo, sončnice, lan, na gomilastih gredah na vrtu pa zelenjavo, ki jo potrebujejo za prehrano. Vse, kar vzgojijo, predelajo in porabijo, nekaj zase, preostanek prodajo v Prodajalnici na robu vasi. Robert je pred leti kot dopolnilno dejavnost na kmetiji namreč odprl pekarno, v kateri redno diši po piškotih, testeninah in ob petkih po svežem kruhu. Pa ne kakršnihkoli, odločili so se za ponudbo izdelkov iz polnozrnate pirine moke, v katere dodajajo različne sestavine, na primer bučna semena, med, pa tudi čokolado. Jajca so seveda domača, od kokoši, ki se prosto pasejo na travniku, ponoči pa se zatečejo v enega od dveh kokošnjakov, na katerih je Robert naredil zeleno streho. Zdaj na eni, kjer je zemlja globlja, rasejo medovite rastline, na drugi, kjer je nasuta tanjša plast peska, pa uspevajo netreski in podobne manj občutljive rastline. Kokoši se tako v poletni vročini časih tudi podnevi umaknejo v kokošnjak, ker je v njem temperatura za približno pet stopinj Celzija nižja, kot bi bila pod običajno streho. Kokoši pa imajo sicer na travniku možnost poiskati senco tudi pod drevesi ali posebno nadstrešnico. V krmo pa jim dodajajo lanena semena, saj je Rosmarie slišala, da se tako poveča vrednost omega-3 in omega-6 maščobnih kislin v jajcih.
Na kmetiji kokošim delajo družbo še prašiči, občasno pa tudi čebelice, ki jih čebelar pripelje k njim na kakovostno pašo. “Pravzaprav je čebele kar pustil pri nas ‘na počitnicah’,”se nasmeji Rosmarie. Žitnikovi namreč pri pridelavi pire ne uporabljajo pesticidov in umetnih gnojil, na splošno se trudijo živeti čim bolj po ekoloških načelih. Moke nikoli ne skladiščijo, temveč piro v plevah peljejo v mlin tik pred pečenjem, da se v moki ohranijo vsa hranila. “Tudi testenine so narejene zgolj iz moke in jajc, brez kakršnihkoli dodatkov, zato pri kuhanju ohranijo poln okus in strukturo,”pravi Rosmarie.
Žitnikova pravita, da se ne obremenjujeta s tem, kaj bo čez pet ali deset let, vendar sta postavila dobre temelje. Veseli ju, da je sin izbral šolo, ki mu bo omogočala prevzeti kmetijo, saj poznata veliko kmetij, ki propadajo, ker se mladi raje odločijo za delo v Avstriji, pri katerem ni negotovosti in odgovornosti. “Otrok, ki bo nasledil kmetijo, mora imeti občutek za zemljo in se zavedati, da s svojim delom tudi pomaga drugim ljudem s kvalitetno hrano,”pravi Rosmarie. Izbira načela “nazaj k naravi” ne le pri pridelavi in predelavi živil, temveč v celotnem življenjskem slogu družine je bila zavestna. “Že zdaj bi namreč morali vsi razmišljati o tem, kdo in kako bo v prihodnosti prideloval hrano za vedno večje število prebivalcev Zemlje.”Skrb za okolje se pri Žitnikovih kaže že na daleč, saj je vse čisto, urejeno in pospravljeno, Rosmarie vztraja tudi pri dovršenem videzu embalaže za svoje izdelke. Pravi, da je ljudje včasih ne razumejo, a je to ne moti: “Moraš se navaditi, da si drugačen, biti prepričan, da delaš prav in da se bo nekdo zaradi tega dobro počutil.”Tako kot se pri njih dobro počutijo avtodomarji, ki jih po lanskem covidnem letu znova obiskujejo v večjem številu in uživajo v miru in tišini Dravskega polja.
